Meni Zapri

Kdo pravzaprav zida hišo?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn

Marsikdo od odraslih skavtov, ki ga tako ali drugače srečujem, v teh dneh pokomentira: »Janez, ampak ste pa zelo pogumni, da v teh časih zidate hišo.« Kdo pravzaprav zida Skavtsko hišo. Podjetje? Izvršni odbor? Ognjišča? Stegi? Vsi člani Združenja? Nekdanji člani, kot v zahvalo za to, kar so pri skavtih prejeli? Katoliška Cerkev, ker skavtom priznava pomembno vlogo v mladinski pastorali? Kdo je pravzaprav zidar …?

Uspeh zidave v Štepanji vasi v Ljubljani je odvisen od odgovora na vprašanje: »Kdo zida hišo?« Prvi odgovor se skriva v Psalmu 127: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji …« Druga podoba našega zidanja se skriva ob branju Svetega pisma: 1 Krn 17. Besedilo pove, da Gospod rad biva v šotorih. Da je Gospod tisti, ki zida Davidovo (živo) hišo. Gospod je tudi tisti, ki zida slovensko katoliško skavtsko družino. V Davidovi zgodbi Gospod ne želi, da bi ga zaprli v tempelj, kamor bi si občasno prišli vzet samo kakšen artikel in samo takrat, ko ga potrebujemo … Gospod je rad med ljudmi in tam, kjer so ljudje v svoji šotorski krhkosti. Namen skavtske hiše ni v tem, da bi skavtstvo zaprli v Ljubljano in ga po koščkih delili po Sloveniji. Potrebujemo pa prostor za upravo skavtske družine in za srečevanje tistih, ki delajo za skavte in živijo skavtstvo. Srečevanje povzroča deljenje in darovanje tistega, kar znamo, kar imamo in kar smo. Deljenje pa je sreča, ki se potem prenaša v šotore. Kajti kot pravi Janez Evangelist: »Božja Beseda je med nami postavila svoj šotor.« Peter, Jakob in Janez tudi niso ostali v kakšnem šotoru ali kozolcu na Gori spremenjenja, ampak so se obsijani s srečanjem vračali v dolino vsakdana in na pot v prihodnost. Takšna naj bo naša hiša. Kraj, kjer bosta vsaka skavtinja in vsak skavt dobrodošla. Kraj, kjer bo lahko med brati in sestrami okrepil krhkost razuma, srca in vere v Boga. Da bodo lesene stene čez petdeset let pripovedovale mnoge zgodbe o bobrih, volčičih, izvidnikih, popotnikih, predvsem o voditeljih, ki so med tistimi stenami našli okrepitev, motivacijo in veselje do življenja. »Na tem mestu se je mlad predsednik države ali bodoči škof odločil za služenje Bogu in Domovini,« bo zahodna stena rekla severni steni.

Graditi Skavtsko hišo je podobno kot posaditi drevo. Korenine se ne vidijo, vendar so za drevo bistvene. Če so korenine gnile, ne bodo zdržale debla in vej. V enaintridesetih letih smo rasli iz dobrih korenin. To ste skavtinje, skavti in voditelji, ki ste oblikovali naše katoliško Združenje takšno, kot je, in na katerega smo ponosni. Danes Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov stoji na trdnem deblu. Osemsto voditeljev in duhovnih asistentov so kapilare, po katerih se pretaka ljubezen do Boga in domovine do vsake veje in vsakega lista. Sadove bodo pobirali prihodnji rodovi v Cerkvi in domovini. Tudi Skavtsko hišo gradimo tisti, ki smo v skavtstvu že nevidni in nepoznani. Smo pa zelo navzoči tam, v temelju. Ne morem reči nekdanji skavti, saj ‘Enkrat skavt, vedno skavt’ pomeni, da ni nekdanjih skavtov. Ne spomnim se, da bi komu v enaintridesetih letih vzeli rutko in ga izbrisali iz registra. V tem projektu so tako povezane preteklost, sedanjost in prihodnost. In še to, česar ne smemo nikoli pozabiti – vse bo zraslo z Božjim blagoslovom, katerega kličemo. Pravzaprav ne vem, če ga je potrebno klicati, saj je njegova Beseda med nami že postavila svoj šotor po Mariji, materi skavtov. Med nami je tako blizu, da mu lahko samo šepetamo.

Od kje torej pogum v Združenju, da smo pristopili k temu projektu? Verjamemo v mozaik. Verjamemo, da se je v enaintridesetih letih nabralo veliko raznovrstnih in raznobarvnih kamenčkov, ki so se dali vgraditi v hišo. Mislim živo hišo, ki se imenuje Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Verjamem, da je Gospod zidal to hišo, kar je dokazal z mnogimi čudeži. Vem, da mnogi anonimno nadaljujejo to zidanje, ki ga je Gospod začel: v svojih družinah, poklicih, v Cerkvi in družbi. Verjamem, da bodo mnogi, če ne prav vsi, dodali svoj kamenček v izgradnjo naše nove Skavtske hiše. Tiste, ki jo gradimo iz lesa, stekla in betona, in one žive Skavtske hiše, ki jo gradimo iz časa in ustvarjalnosti mnogih prostovoljcev. Ta prva bo zgrajena in dokončana v nekaj mesecih, ona živa pa se bo gradila še mnoga leta. Za oba projekta je treba moliti, ker če Gospod ne zida … In za oba je potrebno, po svojih močeh, tudi kaj narediti. Mi smo namreč tista »lopata« v Božji roki.

Mozaik ni popoln, če manjka samo en kamenček. Še morje ni isto, če v njem manjka ena sama kaplja. Si predstavljate morje z luknjico, ker v njem manjka ena kapljica? Vem, da si je to težko predstavljati. Ampak, če bi recimo v izolskem morju manjkala milijarda milijard kapljic, bi se, namesto v vodo, vrgel pod tuš. Hočem samo povedati, da je tvoja kapljica, tvoj mali kamenček, ki ga boš dal v Skavtsko hišo, zelo pomemben. In – VSEMOGOČNI NAJ GLEDA NAŠE ZIDANJE, NAJ SE SMEHLJA IN BLAGOSLAVLJA VSAKO TVOJE ZIDANJE.

GDA Janez Kobal – modri n. delfin

More to explorer

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja